Najprej ni bilo ničesar... nato je nastal denar

Denar. Vsak dan imamo opravka z njim. Zaradi njega smo žalostni, srečni, depresivni, evforični, na robu obupa, samozavestni in prevzetni,... Povzroči marsikatero poroko in še več ločitev. Večino življenj se vrti okoli denarja pa se ljudje sploh ne vprašajo o izvoru denarja. In veste kako nastane? Iz čistega niča! Res, banke nam posojajo denar, ki ga nimajo in na katerega nam dodatno zaračunajo še obresti. Ker vem, da temu ne verjamete, poglejmo kako to izgleda v realnosti. Centralna banka izda ček za določen znesek, ki ga izroči uradniku s finančnega ministrstva. In ta samo s svojim podpisom ustvari nov denar iz čistega niča. Nekaj tega denarja gre potem tudi za plače različnih uslužbencev, ki s tem, ko dobijo izplačilo plače na svoj transakcijski račun (1.000 €) povzročijo, da denar prestopi na stran poslovnih bank. Banke živijo tudi od tega, da nam posojajo denar zato imajo pravilo, ki določa, da morajo pred izdajo posojila zadržati najmanj 10% vlog. In ker se prej omenjeni depozit pravzaprav šteje kot posojilo banki, je knjiženih 1.000 € ravno 10% od 10.000 evrov, zato lahko banka naprej posodi razliko 9.000 evrov. In nato na denar, ki sploh ne obstaja zaračuna še dodatne obresti! In v kolikor teh obresti ne morete več plačevati in vrniti posojila, vam banka legalno lahko vzame avto, hišo,... Banke pa imajo zaradi obresti vedno več. Težko je verjeti, ali ne? In kakršnekoli že so te obresti, so glede na to, da jih obračunavajo za denar, ki je ustvarjen iz nič, oderuške! Iluzijo denarja in našega pehanja za njim lepo opisuje tudi naslednja zgodba, ki sem jo za vas povzel iz zbirke Anastazija.

Nekoč se je Kratij, vrhovni svečenik, spustil s hriba in na vrhu pustil svojega dvojnika. Zamenjal je obleko in snel lasuljo. Vodji stražarjev je ukazal naj ga vklene v verige kot navadnega sužnja in postavi v vrsto za mladim in močnim sužnjem. Nekaj dni ga je molče opazoval in ugotovil, da je drugačen od vseh ostalih in da v sebi kuje nek načrt. Zato ga je zapetel v pogovor, rekoč: »Ali bo to trajalo do konca življenja?« Mladenič je vidno vztrepetal in mu nato odgovoril, da ne in da v glavi že snuje načrt za osvoboditev. Želel si je, da bi vsi sužnji postali svobodni. Ker je bil njegov plan precej realističen, je svečenik uvidel, da mora hitro reagirati. Ugotovil je, da bodo sužnji vedno želeli biti svobodni, če tudi bo tokrat uspel zadušiti pričakovani upor. Zato je na koncu prišel do spoznanja, da mora človeško misel preoblikovati tako, da bo imela suženjstvo za največji blagor. Naslednje jutro je ostalim petim svečenikom in faraonu razkril svoj načrt, rekoč: » Menili smo, da več kot je sužnjev, toliko bolje za državo. Toda več kot je sužnjev, večja je tudi nevarnost upora. Prisiljeni smo jih dobro hraniti, sicer ne bi mogli trdo delati. So tudi vedno bolj počasni in straža, ki se je prav tako polenila, jih ne priganja več z biči. To bomo jutri ob svitu spremenili, ko bomo vsem sužnjem podarili popolno svobodo. Za vsak kamen, ki ga bo človek prinesel do gradbišča, bo dobil po en kovanec. Ta denar bo mogoče zamenjati za hrano, obleko, bivališče, dvorec v mestu ali celo mesto. Odslej bodo svobodni ljudje!« In prizori naslednjih dni so bili zares osupljivi. Na tisoče bivših sužnjev je vlačilo enake kamne kot prej, le da so zdaj za to tekmovali med seboj. Nekateri so nesli celo po dva kamna, pot pa jim je v potokih tekel po telesu. Drugi so nesli po en kamen, ampak so tekli, da se je kar prašilo za njimi. Celo nekateri stražarji so jih nosili. Ljudje, ki so se zdaj imeli za svobodne, ker niso bili več vklenjeni v okove, so si prizadevali nabrati čim več denarja, da bi si ustvarili srečno življenje. Ljudje so si izbrali tudi usmerjevalce gibanja... kmalu so si izbrali vodje, sodnike... Čeprav so lahko izbirali in se imeli za svobodne, pa se bistvo ni spremenilo. Enako kot prej so vlačili kamenje.

Tako se ženejo že skozi tisočletja in v prahu vsi potni vlačijo kamne. In še danes potomci teh sužnjev nadaljujejo svoje nesmiselno gnanje...

Izognite se suženjstvu, strite suženjske okove in del svojega premoženja namenite pravemu denarju, katerega status že več tisočletij ohranjata zlato in srebro.