Bili so časi zaupanja... ostalo je le še upanje

Bili so časi, ko so se finančne transakcije in določeni gospodarski posli sklepali brez dolgih in zapletenih papirnatih zaobljub, ki se jim danes reče pogodba. Vse se je odvijalo na podlagi medsebojnega zaupanja, ki pa seveda ni nastalo čez noč ampak je bil produkt dolgotrajnega procesa medsebojnega spoznavanja. Z vedno večjim hlastanjem po bogastvu pa sta se sestavna dela poslovneg zaupanja (etika, spoštovanje) izgubila in zaupanje je pridobilo negativen predznak. Postalo je nezaupanje, ki danes obremenjuje že skoraj vsakogar. To se pozna tako v medsebojnih odnosih, v politiki in tudi v poslovnem svetu. Prav pri slednjem se v zadnjem času to še posebno kaže v odnosu do skupne evro valute. Da nezaupanje ni povsem iz trte izvito priča podatek, da je evro od svoje ustanovitve (januar 1999) pa do danes na svoji kupni moči izgubil že skoraj 75%. Ja, v zadnjem času sta tudi finančna kriza in težave Grčije nekaj pripomogli k temu. Ostaja pa dejstvo, da je denarni sistem zgrajen tako, da vsaka denarna valuta od svojega rojstva naprej, dolgoročno izgublja na svoji kupni moči. K tej politiki se je zavezal tudi svet Evropske centralne banke, ki si je za enega izmed ciljev izbral srednjeročno ohranjati stopnjo inflacije pod dvema odstotkoma, vendar blizu te meje. Vse lepo in prav, vendar pa obstaja tudi druga, realna inflacija, ki je ponavadi precej višja od statistične. In ta se trenutno deloma odraža tudi v rasti plemenitih kovin. Menim, da politiki težav z evrom s finančno injekcijo Grčiji v višini 110 milijard evrov verjetno ne bodo uspeli rešiti. In to preprosto zaradi pomanjkanja treh onovnih dejavnikov: etike, spoštovanja in zaupanja. Etike in spoštovanja primanjkuje predvsem Grčiji, ki je v evropsko monetarno druščino vstopila z veliko lažjo in prikrivanjem, sedaj pa zaradi nespoštovanja do ostalih evropskih narodov ne izstopi iz te druščine in uredi svojih financ, kar bi bilo verjetno najbolje tako zanje kot za vse ostale. Kar pa je še veliko hujše, vsem državljanom evropske monetarne unije vse bolj očitno primanjkuje zaupanja v skupno valuto. In, ker je vsaka denarna valuta trdno le toliko kot je trdno zaupanje v njo, se nam v prihodnje ne obeta nič dobrega. Še več, zaupanja ni niti v večino ostalih denarnih valut, kar se lepo kaže v rasti plemenitih kovin v posameznih svetovnih valutah. Izgubljeno zaupanje pa je nekaj, kar se zelo težko povrne zato menim, da si politiki s finančno pomočjo Grčiji le kupujejo čas (tri leta) do trenutka, ko bo potrebno resnici pogledati v oči. A v današnji situaciji beg in zanikanje nikakor nista dobri rešitvi. Lahko namreč še tako bežimo, a naraščajočim dolgovom ne bomo uspeli ubežati. Vse račune je enkrat pač potrebno poravnati.