Cena je tisto kar plačate. Vrednost je, kar dobite!

Glavna uporaba zlata v zgodovini je bila namenjena nakitu in denarju. Nakitu iz estetskega vidika, denarju pa zato, ker je zlato najboljši hranitelj vrednosti. Ena izmed nalog denarja je namreč prav ohranjanje vrednosti in to poslanstvo zlato, za razliko od denarnih valut, uspešno opravlja že več tisoč let. Ko vidite spreminjajočo se dnevno ceno zlata, v bistvu vidite vrednost denarne valute, ki se spreminja glede na vrednost zlata. Cena zlata se namreč ne spreminja! Vrednost zlata se v bistvu ni spremenila že več tisoč let, saj lahko za enako enoto zlata še vedno kupite podobno blago ali storitev kot pred 2000 leti. Lep primer ohranjanja kupne moči je vrednost unče zlata (31,10348g), s katero se je dalo pred 2000 leti obleči vojaka. Tudi danes se da z eno unčo kupiti kakovostno volneno obleko, ostane pa tudi še za nekaj srajc, kravat, spodnjega perila, nogavic, par čevljev in pas! Zato na naložbo v zlato ne gre gledati z enakimi očmi kot na naložbo v delnice ampak kot na zaščito dela finančnega premoženja v negotovih finančnih in gospodarskih razmerah. Zlato je namreč hranilec vrednosti, ki je skoraj v popolnosti neodvisen od gospodarskih razmer in se enako dobro počuti tako v obdobju deflacije kot tudi v obdobju inflacije. Zato bo, v nasprotju z delnicami družb ali državnih obveznic, zlato vedno ohranjalo svojo vrednost. Trenutna cena zlata po mojem mnenju niti približno ne odraža »realne« cene, ki bi morala biti glede na finančno in gospodarsko situacijo veliko višja. Samo pomislite: začelo se je s težavami Irskih bank, nadaljevalo se je z Grčijo, ki je že več kot dve leti na finančni infuziji, finančno pomoč so že dobile Portugalska, Ciper in Španija. Slednja celo povprašuje po dodatni finančni pomoči, Italija pa se otepa z vedno večjimi finančnimi težavami. Zadolžitve držav neprestano naraščajo, brezposelnost se povečuje, cene hrane naraščajo,… cena zlata v evrih pa je ob vsem tem še vedno nekje na ravni izpred desetih mesecev. V septembru mesecu tako Evropsko monetarno unijo čakajo številni pomembni dogodki, sklepi in roki zato lahko takrat računamo na nov, še resnejši izbruh krize. Trenutna cena zlata torej ne odraža njegove vrednosti tudi zato, ker je pravilna in pravočasna zaščita osebnega premoženja v tem trenutku neprecenljiva!

Ne čakajte, investirajte in čakajte!

Slovenci, ki imajo še vedno za okoli 14 milijard evrov denarja shranjenega na bankah in Hrvati, ki imajo na bankah shranjenega še veliko več denarja, čakajo. Koga? Na kaj? Zakaj? To so vprašanja, ki se mi podijo po glavi in na katera si skušam odgovoriti že nekaj časa. Morda čakajo zato, ker verjamemo v star pregovor, da kdor čaka, dočaka. To je zagotovo res, vprašanje pa je kako dobro je tisto kar slednjič pride k čakajočemu. Komitenti lahko recimo dočakajo, da določene banke v prihodnje propadejo. V Ameriki jih je v lanskem letu propadlo 92, v letošnjem letu pa do sedaj "le" 32. Lahko pa imajo "srečo" in dočakajo le zaprtje banke in vseh transakcij (tudi preko bančnih avtomatov) za mesec dni, tako kot se je to pred kratkim zgodilo komitentom italijanske banke BNI (Banca Network Investimenti). Še z večjo verjetnostjo pa lahko bančni komitenti pričakujejo izgubo kupne moči (devalvacije papirnatega denarja) skozi višje cene in nižje osebne dohodke, kar naj bi za hrvaško kuno menda že predlagali analitiki ene največjih britanskih bank, banke Barcleys. Ja, tiste banke, ki je zaradi manipulacije obrestne mere LIBOR odgovorna za največji bančni škandal v 21. stoletja! Morda pa komitenti čakajo na to, da se bosta gospodarska in finančna situacija vrnili v normalno stanje. Pozabite, to se ne bo zgodilo! Grčija, Irska, Portugalska, Španija, Ciper, Italija(?),... Velika Britanija, Amerika, Japonska,... so države, ki so zadolžene čez glavo in nimajo denarja s katerim bi se lahko prav dolgo časa obdržale na površju. In, ker te države druga za drugo padajo v novo recesijo za seboj pa vlečejo ohlajajoče se kitajsko gospodarstvo, ki se že bori s povišano inflacijo in nepremičninskim balonom, nas v prihodnje zagotovo ne čaka prav nič prijetnega. Tako se iz recesije pomikamo v obdobje stagflacije, končali pa bomo v veliki gospodarski depresiji, ki bo zaradi globalizacije veliko hujša kot tista iz leta 1930. Bodo bančni komitenti res tako dolgo čakali? Zgodovina uči, da obstaja velika verjetnost, da bodo bančni komitenti tudi tokrat, v skrbi za svoje prihranke, šele v zadnjem trenutku spregledali in spremenili svoje prepričanje ter se iz apatičnih varčevalcev spremenili v panične investitorje! Temu pa je tako predvsem zato, ker je večina ljudi še vedno brezbrižnih do svojih osebnih financ in ker v svoji coni ugodja zaupajo le lažnemu občutku varnosti bančnih inštitucij. Ali kakor pravi pregovor: "Slepe so oči, ko se pamet z drugim ukvarja."