Se ponavlja obdobje Velike depresije?

Depresijo poleg žalosti označujejo tudi pobitost, pesimizem, obupanost, pomanjkanje notranjih spodbud, nemirnost, strah, občutek krivde, razdražljivost in/ali praznost.To stanje se je iz Grčije preko Španije, Portugalske in Italije preselilo tudi v Slovenijo. To ne preseneča, če vemo, da se je povprečna stopnja brezposelnosti v EU dvignila na skoraj 11%. V EU je bilo decembra tako 25,92 milijona brezposelnih, od tega jih je bilo 18,71 milijona v evro območju. V Španiji znaša splošna brezposelnost že preko 26%, brezposelnost med mladimi pa je tako v Španiji kot tudi Grčiji že okoli 60%! Skupna brezposelnost mladih v evro območju pa znaša že 20%. S tem nastaja nov razkorak med državami, ki se zdijo ujete v spiralo upadanja proizvodnje, hitro naraščajoče brezposelnosti in upadajočega razpoložljivega dohodka, ter tistimi, ki so doslej pokazale dobro ali vsaj nekolikšno odpornost. Nič bolje ni v Združenih državah Amerike, kjer se za bone za hrano vsak dan prijavi okoli 11000 ljudi! Depresijo je tako čutiti tudi pri varčevanju. Kljub temu, da se ljudje zavedajo nujnosti varčevanja in vse bolj tudi ohranjanja realne kupne moči, se za to le stežka odločijo. Čeprav je situacija za mesečno varčevanje več kot odlična in cene plemenitih kovin izjemno ugodne. Pesimizem, obupanost in strah so enostavno premočni. Poleg tega se nahajamo sredi silovite valutne vojne, ki bo dodatno razvrednotila realno kupno moč posameznikov in družin. Slovenske banke so v lanskem letu ustvarile za 606 milijonov evrov izgube, boniteta naše države je zopet znižana, tokrat na oceno A2. Predvsem na račun domačih bank, ki imajo kar sedem milijard evrov slabih kreditov. To pa predstavlja približno 14 odstotkov javnega dolga! Analitiki tako menijo, da ni več vprašanje, če, ampak le še kdaj bo Slovenija zaprosila za pomoč iz Stalnega mehanizma za stabilnost evra (ESM). In to ne le za nekaj milijonov evrov ampak od tri do pet milijard evrov na podlagi katerih bi banke lahko »normalno« poslovale. In ob vsem tem imamo Slovenci v bankah še vedno okoli 15 milijard evrov premoženja! Venezuela je pred kratkim čez noč devalvirala svojo valuto za dobrih 46%. Menite, da se to ne more zgoditi z evrom? Pesimizem, obupanost in strah enostavno ne smejo biti ovira, da pravočasno in na pravilen način zaščitite svoje finančno premoženje. Tokrat gre zares!

Ne čakajte, investirajte in čakajte!

Slovenci, ki imajo še vedno za okoli 14 milijard evrov denarja shranjenega na bankah in Hrvati, ki imajo na bankah shranjenega še veliko več denarja, čakajo. Koga? Na kaj? Zakaj? To so vprašanja, ki se mi podijo po glavi in na katera si skušam odgovoriti že nekaj časa. Morda čakajo zato, ker verjamemo v star pregovor, da kdor čaka, dočaka. To je zagotovo res, vprašanje pa je kako dobro je tisto kar slednjič pride k čakajočemu. Komitenti lahko recimo dočakajo, da določene banke v prihodnje propadejo. V Ameriki jih je v lanskem letu propadlo 92, v letošnjem letu pa do sedaj "le" 32. Lahko pa imajo "srečo" in dočakajo le zaprtje banke in vseh transakcij (tudi preko bančnih avtomatov) za mesec dni, tako kot se je to pred kratkim zgodilo komitentom italijanske banke BNI (Banca Network Investimenti). Še z večjo verjetnostjo pa lahko bančni komitenti pričakujejo izgubo kupne moči (devalvacije papirnatega denarja) skozi višje cene in nižje osebne dohodke, kar naj bi za hrvaško kuno menda že predlagali analitiki ene največjih britanskih bank, banke Barcleys. Ja, tiste banke, ki je zaradi manipulacije obrestne mere LIBOR odgovorna za največji bančni škandal v 21. stoletja! Morda pa komitenti čakajo na to, da se bosta gospodarska in finančna situacija vrnili v normalno stanje. Pozabite, to se ne bo zgodilo! Grčija, Irska, Portugalska, Španija, Ciper, Italija(?),... Velika Britanija, Amerika, Japonska,... so države, ki so zadolžene čez glavo in nimajo denarja s katerim bi se lahko prav dolgo časa obdržale na površju. In, ker te države druga za drugo padajo v novo recesijo za seboj pa vlečejo ohlajajoče se kitajsko gospodarstvo, ki se že bori s povišano inflacijo in nepremičninskim balonom, nas v prihodnje zagotovo ne čaka prav nič prijetnega. Tako se iz recesije pomikamo v obdobje stagflacije, končali pa bomo v veliki gospodarski depresiji, ki bo zaradi globalizacije veliko hujša kot tista iz leta 1930. Bodo bančni komitenti res tako dolgo čakali? Zgodovina uči, da obstaja velika verjetnost, da bodo bančni komitenti tudi tokrat, v skrbi za svoje prihranke, šele v zadnjem trenutku spregledali in spremenili svoje prepričanje ter se iz apatičnih varčevalcev spremenili v panične investitorje! Temu pa je tako predvsem zato, ker je večina ljudi še vedno brezbrižnih do svojih osebnih financ in ker v svoji coni ugodja zaupajo le lažnemu občutku varnosti bančnih inštitucij. Ali kakor pravi pregovor: "Slepe so oči, ko se pamet z drugim ukvarja."