Življenjska zavarovanja in poslovna etika

K pisanju tega zapisa me je vzpodbudil katastrofalni članek v reviji Jana, kjer je »neodvisna« svetovalna agencija zlivala gnojnico po naložbenih življenjskih zavarovanjih. Kljub temu, da preberem ogromno število člankov take nelojalne konkurence s tako nizkotnim, propagandnim člankom kot je bil objavljen v 32. številki revije Jana še nisem zasledil. Skratka pod vsako kritiko! Kaj nisi neodvisen takrat, ko strankam korektno predstaviš razlike med produkti ne pa takrat, ko po določenih produktih zlivaš gnojnico? Kje se je izgubila poslovna etika? Verjamem, da se bodo na omenjeni članek odzvale tudi ustrezne inštitucije, ki skrbijo za boj proti nelojalni konkurenci saj zakon govori o tem, da je nelojalna konkurenca dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Škoda je povzročena že s samo objavo članka, saj bodo finančno pomanjkljivo informirani ljudje postali še lažja tarča obljubam »neodvisnih« agencij o varnosti naložb. Ljudje zapomnite si, VARNIH NALOŽB NI! So samo bolj in manj tvegane naložbe. In klasična (mešana) življenjska zavarovanja spadajo med bolj tvegane naložbe! Vem, težko verjamete a dejstva govorijo sama zase. Poznam kar nekaj ljudi, ki so ob izplačilu klasičnega življenjskega zavarovanja dobili izplačano samo toliko kot so plačali za prvo premijo! Ostalo premoženje so izničili različni vplivi na denarno naložbo (inflacija, devalvacija, zamenjava valute). In seveda visokih stroški zavarovalnic, ki jim jih pri klasičnih življenjskih zavarovanjih še danes ni potrebno razkriti. Po podatkih Statističnega urada RS je bila v času med leti 1985 in 1997 uradna inflacija 1.720.821,40 odstotna kar pomeni, da so se zavarovanci v klasičnih zavarovalnih policah ob izplačilu lahko obrisali pod nosom. Zato trditvi v članku, da vse kar vplačaš na koncu dobiš tudi ven manjka en pomemben podatek, da to velja le v nominalnem (številčnem) smislu in nikakor v realni kupni moči. Ta podatek »neodvisna« svetovalna družba enostavno zamolči. In, ker je v Evropski denarni uniji realna inflacija zadnjih 10 let v povprečju 5,45 odstotkov, vam pri minimalni obrestni meri 2,25 odstotka klasična življenjska zavarovanja že danes delajo katastrofalno izgubo realne kupne moči na vloženih sredstvih. Minimalna donosnost pa se bo, glede na tujino, v prihodnje še znižala. Zato je trditev v članku, da je zavarovalnica še vedno najvarnejša oblika dolgoročnega varčevanja čisti nesmisel. Že sama beseda zavarovalnica pomeni, da vas ustanova zavaruje. Zavarovalnica ni varčevalnica! In zakaj taka gonja proti naložbenim zavarovanjem? Ker zavarovalci pri naložbenih zavarovanjih premije nalagajo v svojem imenu in ne v imenu zavarovalnice, ker posledično ne vlagajo v državne obveznice in bančne depozite in ker jih je bilo leta 2010 že več kot dve tretjini! Ta zapis ni bil napisan zato, da bi se spopadal z vsemi nebulozami in neresnicami v članku ampak zato, da vam pomaga ločiti zrnje od plevela!

Denarna valuta in denar se razlikujeta kot noč in dan!

Veste kaj je denar? Ob tem vprašanju danes večina najprej pomisli na bankovce in kovance, ki nam predstavljajo "denar", ker so dokaj likvidni. To pomeni, da so vedno dostopni in jih je mogoče kadarkoli uporabiti za plačilo. Čeprav bankovci in kovanci to vlogo prav dobro opravljajo pa to še vedno ni denar ampak le denarna valuta! Denar namreč razumemo kot posebno dobrino, ki pa mora nastopati v treh pomembnih vlogah: kot menjalno sredstvo, obračunska enota in hranilec vrednosti. Kot menjalno sredstvo se denarna valuta obnese saj z njo skladnost potreb, ki je bila v času naturalnega denarja pogoj za sklenitev menjave ni več potrebna. Tudi v vlogi obračunske enote se denarna valuta dobro obnese, ker so različne cene blaga, storitev in dobrin lahko izražene v enotni obračunski enoti. Zaradi nje je veliko preprostejše tudi trgovanje. Vendar pa je za uspešnost trgovanja potrebna tudi stabilnost denarne valute. V tej vlogi pa se denarna valuta nikoli v zgodovini ni izkazala saj nikoli ni bila dober hranilec vrednosti! Še več, prej je bila podobna zelo zrelemu paradižniku, ki nikakor ne more dolgo ohranjati svoje svežine. Če vzamemo primer ameriškega dolarja lahko ugotovimo, da se je njegova kupna moč od ustanovitve Ameriške centralne banke (1913), katere naloga je bila skrb za stabilnost denarne valute, zmanjšala za dobrih 95 odstotkov. Če ob tem vemo, da je bila povprečna življenjska doba svetovnih rezervnih valut okoli 100 let nas lahko že postane pošteno strah. Še posebej zato, ker do sedaj ni bilo izjem. Tako se je zgodilo s portugalsko denarno valuto v 15. stoletju, s špansko denarno valuto v 16. stoletju, z nizozemsko denarno valuto v 17. stoletju, s francosko denarno valuto v 18. stoletju in tudi z angleškim funtom v začetku 20. stoletja. Sedaj je na vrsti ameriški dolar. In o tem voditelji, gospodarsko hitro razvijajočih se držav, že nekaj časa resno razmišljajo. Sredi meseca julija leta 2009 je tako takratni ruski predsednik Medvedev, na srečanju osmih najbolj velikih gospodarstev v Londonu, predlagal novo svetovno valuto, ki naj bi nadomestila ameriški dolar. Pred kratkim pa so se predstavniki Kitajske, Rusije, Indije, Turčije, Brazilije, Venezuele in držav proizvajalk nafte dogovorili, da bodo medsebojne posle in finančne investicije opravljali kar v lastnih valutah in ne več s pomočjo ameriških dolarjev. Kitajska hkrati zmanjšuje tudi tisti del svojih deviznih rezerv, ki jih ima v denarnih valutah ter jih preusmerja v strateške nakupe bank in realnega premoženja, kot so recimo perspektivna podjetja, rudniki surovin, strateške kovine, redke zemlje in plemenite kovine. Kitajci očitno dobro poznajo izvor besede denar (money), ki v dobesednem prevodu izhaja iz besede »silver« (srebro) in se uporablja v 51. državah! Pravi, realni denar torej predstavlja in udejanja srebro, denarna valuta je zgolj obljuba izdajatelja in predstavlja dolg! Česa imate več, dolga ali srebra?