Življenjska zavarovanja in poslovna etika

K pisanju tega zapisa me je vzpodbudil katastrofalni članek v reviji Jana, kjer je »neodvisna« svetovalna agencija zlivala gnojnico po naložbenih življenjskih zavarovanjih. Kljub temu, da preberem ogromno število člankov take nelojalne konkurence s tako nizkotnim, propagandnim člankom kot je bil objavljen v 32. številki revije Jana še nisem zasledil. Skratka pod vsako kritiko! Kaj nisi neodvisen takrat, ko strankam korektno predstaviš razlike med produkti ne pa takrat, ko po določenih produktih zlivaš gnojnico? Kje se je izgubila poslovna etika? Verjamem, da se bodo na omenjeni članek odzvale tudi ustrezne inštitucije, ki skrbijo za boj proti nelojalni konkurenci saj zakon govori o tem, da je nelojalna konkurenca dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Škoda je povzročena že s samo objavo članka, saj bodo finančno pomanjkljivo informirani ljudje postali še lažja tarča obljubam »neodvisnih« agencij o varnosti naložb. Ljudje zapomnite si, VARNIH NALOŽB NI! So samo bolj in manj tvegane naložbe. In klasična (mešana) življenjska zavarovanja spadajo med bolj tvegane naložbe! Vem, težko verjamete a dejstva govorijo sama zase. Poznam kar nekaj ljudi, ki so ob izplačilu klasičnega življenjskega zavarovanja dobili izplačano samo toliko kot so plačali za prvo premijo! Ostalo premoženje so izničili različni vplivi na denarno naložbo (inflacija, devalvacija, zamenjava valute). In seveda visokih stroški zavarovalnic, ki jim jih pri klasičnih življenjskih zavarovanjih še danes ni potrebno razkriti. Po podatkih Statističnega urada RS je bila v času med leti 1985 in 1997 uradna inflacija 1.720.821,40 odstotna kar pomeni, da so se zavarovanci v klasičnih zavarovalnih policah ob izplačilu lahko obrisali pod nosom. Zato trditvi v članku, da vse kar vplačaš na koncu dobiš tudi ven manjka en pomemben podatek, da to velja le v nominalnem (številčnem) smislu in nikakor v realni kupni moči. Ta podatek »neodvisna« svetovalna družba enostavno zamolči. In, ker je v Evropski denarni uniji realna inflacija zadnjih 10 let v povprečju 5,45 odstotkov, vam pri minimalni obrestni meri 2,25 odstotka klasična življenjska zavarovanja že danes delajo katastrofalno izgubo realne kupne moči na vloženih sredstvih. Minimalna donosnost pa se bo, glede na tujino, v prihodnje še znižala. Zato je trditev v članku, da je zavarovalnica še vedno najvarnejša oblika dolgoročnega varčevanja čisti nesmisel. Že sama beseda zavarovalnica pomeni, da vas ustanova zavaruje. Zavarovalnica ni varčevalnica! In zakaj taka gonja proti naložbenim zavarovanjem? Ker zavarovalci pri naložbenih zavarovanjih premije nalagajo v svojem imenu in ne v imenu zavarovalnice, ker posledično ne vlagajo v državne obveznice in bančne depozite in ker jih je bilo leta 2010 že več kot dve tretjini! Ta zapis ni bil napisan zato, da bi se spopadal z vsemi nebulozami in neresnicami v članku ampak zato, da vam pomaga ločiti zrnje od plevela!