Zavajanje ali pomanjkljivo znanje analitikov?

Opaziti je, da večina ljudi še vedno neizmerno zaupa bančnim analitikom in upravljavcem premoženja. Sicer nekoliko manj kot nekdaj, a še vedno. Kljub napačnim predvidevanjem v preteklosti tako glede gibanja delniškega trga (kriza v 2008), kot tudi pri gibanju cene zlata. Tu prednjačijo nadobudni mladi analitiki, katerih znanje temelji na pretekli ekonomiji, ki ima s trenutno finančno situacijo bolj malo skupnega. S starim znanjem pa danes na finančnem trgu ni kaj resnega početi. Tako je bilo moč pred kratkim prebrati analizo trga zlata s strani upravitelja premoženja pri eni izmed bank. Na to, da bi bilo za vse bolje, da bančniki opravljajo delo, na katerega se najbolje spoznajo (posojila) sem že pred dvema letoma opozarjal v svojem sestavku na blogu z naslovom Le banke sodi naj bankir. In še vedno nisem spremenil svojega mnenja. Kako bi ga le? V začetku ponudbe vzajemnih skladov v Sloveniji s strani DZU-jev so banke vzajemne sklade ignorirale in varčevalce celo prepričevale v njihovo visoko tveganost. Ko so kasneje banke ugotovile, da kljub njihovem prepričevanju veliko denarja odteka iz bančnega sistema v vzajemne sklade, so jih intenzivno začeli ponujati, tržiti tudi sami. Podobno se je zgodba odvijala tudi  z naložbenimi zavarovanji. In podobno se banke obnašajo danes tudi do zlata, edinega denarja, ki svojo realno vrednost ohranja že več tisoč let! In, da je ironija še večja, so prav centralne banke največji neto kupci zlata že od sredine leta 2009. Zakaj, če ne prinašajo ne dividend, ne obresti in se mu ne da določiti notranje vrednosti? Zato, ker je zlato denar z realno vrednostjo kar pa je bilo mladim analitikom do sedaj očitno zamolčano. Vsaj upam tako, ker si ne znam predstavljati, da to vedo pa vam ne povedo. In cena zlata trenutno zagotovo ne raste zaradi špekulativnega nagona ali pohlepa vlagateljev, ker je vlagateljev na trgu zlata enostavno premalo. Cena na borzi (delnice, surovine, valute) vedno odseva prihodnja pričakovanja vlagateljev na trgu. Če torej cena zlata danes raste, vlagatelji v prihodnje pričakujejo poslabšanje ekonomskih in finančnih razmer in zaradi zaščite realne kupne moči svojega premoženja temu primerno reagirajo na nakupni strani. Poglejmo še nekaj dejstev. Ameriški dolar je v zadnjih 40. letih izgubil več kot 83%, evro pa v samo zadnjih 10. letih 74% svoje realne kupne moči. To pomeni, da povprečna letna letna izguba kupne moči posameznika ni statističnih 2,9% ampak je veliko, veliko višja. Združene države Amerike so se v zadnjih štirih letih zadolžile (6,5 bilijona ameriških dolarjev) za več kot so se skupaj zadolžile v preteklih 219 letih! Japonski državni dolg presega 225% njihovega BDP, javni dolg večine zahodnih evropskih držav v lanskem letu je bil višji od dovoljenega (60% BDP), lanski državni primanjkljaj v večini zahodnih držav pa je bil v lanskem letu med -3% in -5,9% BDP. Države vstopajo v drugi krak recesije za katero priznani finančni strokovnjaki pravijo, da bo štirikrat hujša od prve, ameriška centralna banka (FED) pa je ravnokar napovedal neskončno tiskanje papirnate valute,… Milton Friedman, Nobelov nagrajene za ekonomijo (1976) je nekoč dejal: » Le vlada lahko kvaliteten papir, prekrije s kvalitetnim črnilom in ustvari kombinacijo, ki nima vrednosti.« In ob vsem tem vedenju se človek naj ne bi odločil za plemenite kovine ampak naj bi svoj denar še naprej zaupal banki? Ta zapis bom zaključil z enakimi besedami kot tistega pred dvema letoma, ker želim, da jih ozavestite in nanje pravočasno agirate. Reševanje bank ter gospodarstva z velikanskimi finančnimi paketi že do sedaj ni dobrodejno vplivalo na denarne valute, nadaljevanje tega početja pa bo denarne valute popolnoma uničilo (razvrednotilo). In s tem tudi premoženje tistih posameznikov, ki ga ne bodo uspeli pravočasno in na pravilni način zaščititi. Zato je namesto padca vrednosti zlata in srebra v prihodnje bolj realno pričakovati njuno vedno višjo rast. Lahko tudi do vrednosti, ki se nam danes zdijo nepredstavljivo visoke. In, ker se to verjetno ne bo zgodilo čez noč, imate še nekaj možnost, da se pravočasno informirate pri neodvisnih in zaupanja vrednih finančnih svetovalcih. Pristranske analize raznih analitikov pa jemljite z veliko rezerve in zavedanjem, da želijo biti lojalni in kratkoročno koristni na svojem delovnem mestu pa čeprav na račun svoje integritete in v škodo svojih strank.

Življenjska zavarovanja in poslovna etika

K pisanju tega zapisa me je vzpodbudil katastrofalni članek v reviji Jana, kjer je »neodvisna« svetovalna agencija zlivala gnojnico po naložbenih življenjskih zavarovanjih. Kljub temu, da preberem ogromno število člankov take nelojalne konkurence s tako nizkotnim, propagandnim člankom kot je bil objavljen v 32. številki revije Jana še nisem zasledil. Skratka pod vsako kritiko! Kaj nisi neodvisen takrat, ko strankam korektno predstaviš razlike med produkti ne pa takrat, ko po določenih produktih zlivaš gnojnico? Kje se je izgubila poslovna etika? Verjamem, da se bodo na omenjeni članek odzvale tudi ustrezne inštitucije, ki skrbijo za boj proti nelojalni konkurenci saj zakon govori o tem, da je nelojalna konkurenca dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Škoda je povzročena že s samo objavo članka, saj bodo finančno pomanjkljivo informirani ljudje postali še lažja tarča obljubam »neodvisnih« agencij o varnosti naložb. Ljudje zapomnite si, VARNIH NALOŽB NI! So samo bolj in manj tvegane naložbe. In klasična (mešana) življenjska zavarovanja spadajo med bolj tvegane naložbe! Vem, težko verjamete a dejstva govorijo sama zase. Poznam kar nekaj ljudi, ki so ob izplačilu klasičnega življenjskega zavarovanja dobili izplačano samo toliko kot so plačali za prvo premijo! Ostalo premoženje so izničili različni vplivi na denarno naložbo (inflacija, devalvacija, zamenjava valute). In seveda visokih stroški zavarovalnic, ki jim jih pri klasičnih življenjskih zavarovanjih še danes ni potrebno razkriti. Po podatkih Statističnega urada RS je bila v času med leti 1985 in 1997 uradna inflacija 1.720.821,40 odstotna kar pomeni, da so se zavarovanci v klasičnih zavarovalnih policah ob izplačilu lahko obrisali pod nosom. Zato trditvi v članku, da vse kar vplačaš na koncu dobiš tudi ven manjka en pomemben podatek, da to velja le v nominalnem (številčnem) smislu in nikakor v realni kupni moči. Ta podatek »neodvisna« svetovalna družba enostavno zamolči. In, ker je v Evropski denarni uniji realna inflacija zadnjih 10 let v povprečju 5,45 odstotkov, vam pri minimalni obrestni meri 2,25 odstotka klasična življenjska zavarovanja že danes delajo katastrofalno izgubo realne kupne moči na vloženih sredstvih. Minimalna donosnost pa se bo, glede na tujino, v prihodnje še znižala. Zato je trditev v članku, da je zavarovalnica še vedno najvarnejša oblika dolgoročnega varčevanja čisti nesmisel. Že sama beseda zavarovalnica pomeni, da vas ustanova zavaruje. Zavarovalnica ni varčevalnica! In zakaj taka gonja proti naložbenim zavarovanjem? Ker zavarovalci pri naložbenih zavarovanjih premije nalagajo v svojem imenu in ne v imenu zavarovalnice, ker posledično ne vlagajo v državne obveznice in bančne depozite in ker jih je bilo leta 2010 že več kot dve tretjini! Ta zapis ni bil napisan zato, da bi se spopadal z vsemi nebulozami in neresnicami v članku ampak zato, da vam pomaga ločiti zrnje od plevela!

Denarna valuta in denar se razlikujeta kot noč in dan!

Veste kaj je denar? Ob tem vprašanju danes večina najprej pomisli na bankovce in kovance, ki nam predstavljajo "denar", ker so dokaj likvidni. To pomeni, da so vedno dostopni in jih je mogoče kadarkoli uporabiti za plačilo. Čeprav bankovci in kovanci to vlogo prav dobro opravljajo pa to še vedno ni denar ampak le denarna valuta! Denar namreč razumemo kot posebno dobrino, ki pa mora nastopati v treh pomembnih vlogah: kot menjalno sredstvo, obračunska enota in hranilec vrednosti. Kot menjalno sredstvo se denarna valuta obnese saj z njo skladnost potreb, ki je bila v času naturalnega denarja pogoj za sklenitev menjave ni več potrebna. Tudi v vlogi obračunske enote se denarna valuta dobro obnese, ker so različne cene blaga, storitev in dobrin lahko izražene v enotni obračunski enoti. Zaradi nje je veliko preprostejše tudi trgovanje. Vendar pa je za uspešnost trgovanja potrebna tudi stabilnost denarne valute. V tej vlogi pa se denarna valuta nikoli v zgodovini ni izkazala saj nikoli ni bila dober hranilec vrednosti! Še več, prej je bila podobna zelo zrelemu paradižniku, ki nikakor ne more dolgo ohranjati svoje svežine. Če vzamemo primer ameriškega dolarja lahko ugotovimo, da se je njegova kupna moč od ustanovitve Ameriške centralne banke (1913), katere naloga je bila skrb za stabilnost denarne valute, zmanjšala za dobrih 95 odstotkov. Če ob tem vemo, da je bila povprečna življenjska doba svetovnih rezervnih valut okoli 100 let nas lahko že postane pošteno strah. Še posebej zato, ker do sedaj ni bilo izjem. Tako se je zgodilo s portugalsko denarno valuto v 15. stoletju, s špansko denarno valuto v 16. stoletju, z nizozemsko denarno valuto v 17. stoletju, s francosko denarno valuto v 18. stoletju in tudi z angleškim funtom v začetku 20. stoletja. Sedaj je na vrsti ameriški dolar. In o tem voditelji, gospodarsko hitro razvijajočih se držav, že nekaj časa resno razmišljajo. Sredi meseca julija leta 2009 je tako takratni ruski predsednik Medvedev, na srečanju osmih najbolj velikih gospodarstev v Londonu, predlagal novo svetovno valuto, ki naj bi nadomestila ameriški dolar. Pred kratkim pa so se predstavniki Kitajske, Rusije, Indije, Turčije, Brazilije, Venezuele in držav proizvajalk nafte dogovorili, da bodo medsebojne posle in finančne investicije opravljali kar v lastnih valutah in ne več s pomočjo ameriških dolarjev. Kitajska hkrati zmanjšuje tudi tisti del svojih deviznih rezerv, ki jih ima v denarnih valutah ter jih preusmerja v strateške nakupe bank in realnega premoženja, kot so recimo perspektivna podjetja, rudniki surovin, strateške kovine, redke zemlje in plemenite kovine. Kitajci očitno dobro poznajo izvor besede denar (money), ki v dobesednem prevodu izhaja iz besede »silver« (srebro) in se uporablja v 51. državah! Pravi, realni denar torej predstavlja in udejanja srebro, denarna valuta je zgolj obljuba izdajatelja in predstavlja dolg! Česa imate več, dolga ali srebra?

Cena je tisto kar plačate. Vrednost je, kar dobite!

Glavna uporaba zlata v zgodovini je bila namenjena nakitu in denarju. Nakitu iz estetskega vidika, denarju pa zato, ker je zlato najboljši hranitelj vrednosti. Ena izmed nalog denarja je namreč prav ohranjanje vrednosti in to poslanstvo zlato, za razliko od denarnih valut, uspešno opravlja že več tisoč let. Ko vidite spreminjajočo se dnevno ceno zlata, v bistvu vidite vrednost denarne valute, ki se spreminja glede na vrednost zlata. Cena zlata se namreč ne spreminja! Vrednost zlata se v bistvu ni spremenila že več tisoč let, saj lahko za enako enoto zlata še vedno kupite podobno blago ali storitev kot pred 2000 leti. Lep primer ohranjanja kupne moči je vrednost unče zlata (31,10348g), s katero se je dalo pred 2000 leti obleči vojaka. Tudi danes se da z eno unčo kupiti kakovostno volneno obleko, ostane pa tudi še za nekaj srajc, kravat, spodnjega perila, nogavic, par čevljev in pas! Zato na naložbo v zlato ne gre gledati z enakimi očmi kot na naložbo v delnice ampak kot na zaščito dela finančnega premoženja v negotovih finančnih in gospodarskih razmerah. Zlato je namreč hranilec vrednosti, ki je skoraj v popolnosti neodvisen od gospodarskih razmer in se enako dobro počuti tako v obdobju deflacije kot tudi v obdobju inflacije. Zato bo, v nasprotju z delnicami družb ali državnih obveznic, zlato vedno ohranjalo svojo vrednost. Trenutna cena zlata po mojem mnenju niti približno ne odraža »realne« cene, ki bi morala biti glede na finančno in gospodarsko situacijo veliko višja. Samo pomislite: začelo se je s težavami Irskih bank, nadaljevalo se je z Grčijo, ki je že več kot dve leti na finančni infuziji, finančno pomoč so že dobile Portugalska, Ciper in Španija. Slednja celo povprašuje po dodatni finančni pomoči, Italija pa se otepa z vedno večjimi finančnimi težavami. Zadolžitve držav neprestano naraščajo, brezposelnost se povečuje, cene hrane naraščajo,… cena zlata v evrih pa je ob vsem tem še vedno nekje na ravni izpred desetih mesecev. V septembru mesecu tako Evropsko monetarno unijo čakajo številni pomembni dogodki, sklepi in roki zato lahko takrat računamo na nov, še resnejši izbruh krize. Trenutna cena zlata torej ne odraža njegove vrednosti tudi zato, ker je pravilna in pravočasna zaščita osebnega premoženja v tem trenutku neprecenljiva!

Plemenite kovine za zaščito kupne moči

Plemenite kovine so že več kot 2000 let denar, ljudje pa še vedno nanje gledajo kot na neko eksotično obliko naložbe s katero ne vedo kaj početi. To je še posebej očitno zadnjih 40 let v katerem je finančni sistem popolnoma in namerno zanemarjal zlato in srebro. A dejstvo ostaja, da sta zlato in srebro edini pravi denar! Prav zato je razmišljanje ali imeti del premoženja v plemenitih kovinah ali ne popolnoma irelevantno in skregano z logiko še posebej, če se v teh finančno nepredvidljivih časih trudite ohranjati realno kupno moč svojega premoženja. Tisti, ki menite, da inflacija še ni problem imate lahko prav, če upoštevate le statističen podatek, ki v juniju prikazuje 2,3% letno inflacijo. V realnosti pa je inflacija že več kot dvakrat višja. Ko sem pregledoval povprečne letne drobnoprodajne cene za 20 izdelkov v Sloveniji, so se te v petih letih v povprečju povišale za 27%, Stitistični urad RS pa je za enako obdobje nameril le 14% inflacijo. In kako pride do takega razhajanja med realno in statistično inflacijo? Zaradi interpretacije in orodij s katerimi državna statistika lahko prikaže lepšo sliko. V humornem smislu to pomeni, če lahko vzdržujete osla, državna statistika šteje, da ste že na konju. V trdem, realnem svetu pa imajo za to na voljo štiri metode: hedonistično prilagoditev, nadomestek (zamenjavo), spremembo uteži in izključevanje dobrin. V prvem primeru izkoriščajo naše drobne užitke, ki se jim nismo pripravljeni kar tako odpovedati. Tako danes najdete svojo priljubljeno pločevinko pijače, čokoladico, jogurt ali kakšen drug izdelek v drugačni, ličnejši embalaži a hkrati tudi manjši in po enaki ceni kot prej! Kljub temu, da vi torej dobite manj za enako ceno je za statistike to še vedno isti izdelek po enaki ceni. Če tega ni mogoče narediti, se zatečejo k nadomestitvi dražjega izdelka za cenejšega. V primeru mesa lahko stegno, hrbet ali pljučno pečenko (I. kategorija) zamenjajo za pleče (II. kategorije), ki dosega nižjo prodajno ceno in ugotovijo, da se je meso pocenilo kljub temu, da ste vi za pečenko plačali več. Ko tudi ta metoda odpove se statistiki zatečejo k naslednji metodi, znižanju uteži tisti skupini (hrana, energija, oblačila, šolanje,...) v potrošniški košarici, ki se v določenem obdobju preveč podraži. Električna energija za gospodinjstvo je recimo tako v začetku leta 2000 predstavljala 3,5% košarice, konec leta 2005 pa le 2,5%. Na koncu statistikom ostane le še izključitev določenih skupin iz izračuna inflacije. Življenjski standard se torej znižuje, dohodek in premoženje na prebivalca upadata, brezposelnost je namerno podcenjena. Verjemem, da je ljudem težko razumeti kaj se dogaja in so prestrašeni glede prihodnje situacija, a ravno zato morajo nujno zaščititi del svojega premoženje pravočasno in na pravilen način! S pravim denarjem, zlatom in srebrom. Situacija se bo v prihodnje za posameznike še poslabšala, ker se bodo nakopičeni dolgovi »odplačevali« skozi vedno višjo inflacijo in devalvacijo papirnatih valut. Imate pravi denar?

Osebni premoženjski svetovalec – razkošje ali nuja?

To retorično vprašanje sem že pred leti postavil bralcem v enem izmed lokalnih časopisov. Takrat sem glede na odziv bralstva sam pri sebi zaključil, da se osebni premoženjski svetovalec smatra za razkošje, ki si ga večinoma ne morejo privoščiti. In danes ugotavljam, da je razmišljanje še vedno zelo podobno tistemu iz pred petih let, preden se je zgodila občutna korekcija na delniških trgih. A naj najprej razjasnim pojem svetovalca, ki je bil v preteklih letih zelo zlorabljen. Z njim se je namreč »kitil« vsak prodajalec različnih finančnih produktov, ki je imel popoldan nejveč dve uri prostega časa. Tu torej ne bom govoril o tistem svetovalcu, ki govori kar ve ampak o takem, ki ve kar govori. Govorim o svetovalcu, ki vas bo obiskal zaradi vas in vaših finančnih ciljev in ne zaradi samega sebe! O svetovalcu, ki vam bo predstavil potrebe po varčevanju, vas hkrati opozoril na morebitne rizike, ki vam lahko prekrižajo pot do uresničitve zastavljenih finančnih ciljev in vam hkrati predlagal optimalno zaščito teh rizikov. Svetovalec, ki vam bo vedno svetoval etično, vsestransko in vas opozarjal na pomembne spremembe na finančnih trgih. Skratka govorim o svetovalcu, ki bi moral postati vaš prijatelj in nepogrešljiv »član« družine! Se vam zdi to pretirano? Poglejmo, če res. Imate svojega frizerja? Zavarovalnega agenta? Svojega avtomehanika? Osebnega trenerja? Osebnega zdravnika? Svojega odvetnika? Verjetno lahko na večino teh vprašanj odgovorite pozitivno. Zakaj se potem ne odločite tudi za osebnega premoženjskega svetovalca s katerim boste brezskrbneje jadrali skozi finančno neurje? Tisti, ki so v svoje družine že pred časom sprejeli premoženjskega svetovalca so bili recimo pravočasno opozorjeni na borzni zlom leta 2008 in večji del svojih naložb rešili pred izgubo. Še več, s spremembo naložbene politike so do danes naredili lep donos! Tisti, ki so se s svojim premoženjskim svetovalcem posvetovali v času možnosti investicije v delnice NKBM so se izognili 94% »izgubi« v petih letih! Tisti, ki so se posvetovali s svojim svetovalcem glede delnice Krke, so le-to že zdavnaj zamenjali za optimalnejšo naložbo. Tisti, ki so desetletje plačevali zavarovalnici premijo, ki jim ni zagotavljala optimalne zavarovalne vsote v primeru nezgode, imajo danes na zavarovalni polici optimalno višino zavarovalne vsote. In kdor je pred srečanjem s svetovalcem menil, da bo svojo pokojninsko vrzel zapolnil z varčevanjem v drugem pokojninskem stebru danes ve, da je živel v veliki iluziji. To je le nekaj primerov, kjer smo premoženjski svetovalci s svojim znanjem, ki ga nenehno dopolnjujemo, svojim strankam lahko pomagali do pravilnejših finančnih odločitev. Pred vsemi nami pa se v bližnji prihodnosti kažejo novi, še večji izzivi: devalvacija papirnatih valut, višja brezposelnost, nižje plače, višji davki, podražitve, visoka inflacija, vprašljive (zavajajoče) finančne ponudbe, nestabilnost bančnega sektorja, ponaredki plemenitih kovin, zdravstvena reforma, pokojninska reforma,... in še bi lahko našteval. Boste poleg vedno večjih pritiskov na svojem delovnem mestu lahko sami kos vsem prihodnjim finančnim izzivom? Slovar slovenskega knjižnega jezika definira razkošje kot nekaj kar presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka. Prepričan sem, da je iz napisanega jasno razbrati, da osebni premoženjski svetovalec v današnjih finančno nepredvidljivih časih nikakor ni razkošje ampak preprosto nuja!

Ne čakajte, investirajte in čakajte!

Slovenci, ki imajo še vedno za okoli 14 milijard evrov denarja shranjenega na bankah in Hrvati, ki imajo na bankah shranjenega še veliko več denarja, čakajo. Koga? Na kaj? Zakaj? To so vprašanja, ki se mi podijo po glavi in na katera si skušam odgovoriti že nekaj časa. Morda čakajo zato, ker verjamemo v star pregovor, da kdor čaka, dočaka. To je zagotovo res, vprašanje pa je kako dobro je tisto kar slednjič pride k čakajočemu. Komitenti lahko recimo dočakajo, da določene banke v prihodnje propadejo. V Ameriki jih je v lanskem letu propadlo 92, v letošnjem letu pa do sedaj "le" 32. Lahko pa imajo "srečo" in dočakajo le zaprtje banke in vseh transakcij (tudi preko bančnih avtomatov) za mesec dni, tako kot se je to pred kratkim zgodilo komitentom italijanske banke BNI (Banca Network Investimenti). Še z večjo verjetnostjo pa lahko bančni komitenti pričakujejo izgubo kupne moči (devalvacije papirnatega denarja) skozi višje cene in nižje osebne dohodke, kar naj bi za hrvaško kuno menda že predlagali analitiki ene največjih britanskih bank, banke Barcleys. Ja, tiste banke, ki je zaradi manipulacije obrestne mere LIBOR odgovorna za največji bančni škandal v 21. stoletja! Morda pa komitenti čakajo na to, da se bosta gospodarska in finančna situacija vrnili v normalno stanje. Pozabite, to se ne bo zgodilo! Grčija, Irska, Portugalska, Španija, Ciper, Italija(?),... Velika Britanija, Amerika, Japonska,... so države, ki so zadolžene čez glavo in nimajo denarja s katerim bi se lahko prav dolgo časa obdržale na površju. In, ker te države druga za drugo padajo v novo recesijo za seboj pa vlečejo ohlajajoče se kitajsko gospodarstvo, ki se že bori s povišano inflacijo in nepremičninskim balonom, nas v prihodnje zagotovo ne čaka prav nič prijetnega. Tako se iz recesije pomikamo v obdobje stagflacije, končali pa bomo v veliki gospodarski depresiji, ki bo zaradi globalizacije veliko hujša kot tista iz leta 1930. Bodo bančni komitenti res tako dolgo čakali? Zgodovina uči, da obstaja velika verjetnost, da bodo bančni komitenti tudi tokrat, v skrbi za svoje prihranke, šele v zadnjem trenutku spregledali in spremenili svoje prepričanje ter se iz apatičnih varčevalcev spremenili v panične investitorje! Temu pa je tako predvsem zato, ker je večina ljudi še vedno brezbrižnih do svojih osebnih financ in ker v svoji coni ugodja zaupajo le lažnemu občutku varnosti bančnih inštitucij. Ali kakor pravi pregovor: "Slepe so oči, ko se pamet z drugim ukvarja."

Odkup zlata ali kako draga je lahko neosveščenost

Verjetno ste tudi sami opazili, da »lokali« v katerih se odkupuje zlato zadnje čase rastejo kot gobe po dežju. Se sprašujete zakaj? Zato seveda, ker je to za ta mini podjetja zelo donosen posel. In to predvsem iz dveh razlogov: ker se ljudje ne zavedajo pomembnosti zlata in ker ne poznajo njegove »realne« vrednosti. Zgodovina nam je že večkrat pokazala, da v časih velike finančne negotovosti in negativnih realnih obrestnih mer, zlato igra zelo pomembno vlogo pri ohranitvi realne kupne moči posameznika. A se ljudje največkrat tega ne zavedajo, ker ne upoštevajo, da poleg statistične inflacije s katero se soočajo preko različnih informativnih medijev poznamo tudi realno inflacijo! In to je tisto, kar jim potihoma iz žepa krade vedno težje zaslužen denar. Še težje pa je to dejstvo sprejeti ob gledanju naraščajočih grafov. Vzemimo za primer Dow Jones Industrial Average Index, ki je v zadnjih 14. letih v dolarjih dosegel 63% donos, a je v primerjavi z zlatom (hranilcem vrednosti) v enakem obdobju izgubil kar 82% vrednosti! Torej se postavlja vprašanje zakaj danes prodajati zlato v takšni (naložbeni) ali drugačni (nakit) obliki? Edina razumljiva utemeljitev bi po mojem mnenju lahko bila trenutna nezavidljiva finančna situacija posameznika. Samo v tem primeru se mi zdi smiselna zamenjava zlata (nakita) za vedno manj vredno papirnato valuto (evro). A še v tem primeru naj bi odkupna cena ne bila nižja za več kot 15% od takratne borzne cene. Pri odkupu naložbenega zlata, katerega kovnica ima status dobre dobave (good delivery) pa bodite osveščen prodajalec in se trgovcu ne dajte prepričati, da je zlato brez papirnatega certifikata manj vredno od tistega s papirnatim certifikatom. V ozadju preprosto ni zdrave logike ampak zgolj želja trgovca po poceni odkupu! Poglejmo recimo primer iz realne življenjske situacije. Investirate v naložbeno zlato kovnice z »good delivery« liste pri LBMA (London Bullion Market Association) in ob nakupu je naložbeni palici priložen tudi papirnati certifikat. Po določenem času, ko se odločite to zlato odprodati ima kovnica še vedno status dobre dobave (good delivery) vi pa ugotovite, da ste papirnati certifikat nekam založili ali celo izgubili. Je vaša naložbena palica zato izgubila status »good delivery«? Ne, ker ima kovnica še vedno enak status. Je vaše zlato sedaj zato manj vredno? Ne, ker je zlato še vedno enake mase in čistine. Ga morate prodati po nižji ceni kot se odkupuje naložbeno zlato? Nikakor ne! To je le interes trgovca, ki pa v tem svoji nameri ne bo uspel, če boste vi osveščen naložbenik in se boste znali postaviti za svojo naložbo!