Zaupanje v finančne svetovalce

V eni izmed anket o »Trusted Brand 2013« smo se, med petimi najmanj zaupanja vrednih poklicev v Sloveniji, znašli tudi finančni svetovalci. In to takoj za politiki(???), ki smo jih sicer v izkazanem zaupanju ljudi »premagali« za celih 10%. Iz kje izvira to nezaupanje do finančnih svetovalcev? Po vsej verjetnosti iz prevelikih pričakovanj ljudi po kratkoročnih dobičkih in splošne finančne nepismenosti. Kako si drugače razlagati številne vlagatelje v razne piramidne igre, ki obljubljajo več 10 odstotne donose na mesec(!) v gospodarskih časih, ko je gospodarska rast skoraj nična oziroma celo negativna? Seveda imajo pri tem nezaupanju ljudi v finančne svetovalce levji delež tudi prodajalci finančnih produktov. A pozor, med prodajalci in svetovalci je ogromna razlika! Prvi z lepim besedičenjem finančne produkte prodajajo s pomočjo preteklih donosov, ne glede na stroške in potrebe stranke po teh produktih. Prodajajo jih z interesom lastnega zaslužka in zaslužka finančne ustanove katero zastopajo. In z uspešno prodajo, se njihovo delo s stranko največkrat konča. Do naslednjega, novega produkta seveda. Delo svetovalcev pa temelji na analizi obstoječega finančnega stanja stranke, njenih želja, potreb, pričakovanj in zmožnostih varčevanja v prihodnje. In še nekaj. V individualnem finančnem načrtu, ki se stranki predstavi, so zajeti le tisti finančni produkti s katerimi stranka lahko na najbolj optimalen način doseže svoje cilje in ki imajo za stranko sprejemljive stroške. Potem pa se delo finančnega svetovalca nadaljuje skozi dolgoletno spremljanje stranke na poti do zastavljenega finančnega cilja. Zato me že od nekdaj moti posploševanje in metanje ljudi v isti koš, pozdravljam to finančno krizo. In to iz dveh razlogov. Prvi je ta, ker bodo ljudje zaradi krize postali izbirčni pri naložbenih nasvetih in odločitvah, ki jih bodo posledično tudi bolj cenili. Drugi razlog pa je ta, da bo trg sam počistil s tistimi priložnostnimi prodajalci finančnih produktov, ki jim je mar le za lasten zaslužek in se posledično do strank vedejo neetično. Za konec pa še en razmislek o rezultatih ankete, ki sem jo omenil na začetku. Kaj naj si mislim o tem, da Slovenci bolj zaupamo nogometašem kot odvetnikom in sodnikom? Je Slovenija, ob malo spremenjenih besedah Ivana Cankarja, res prečuden kraj, vseh norcev raj?