Denarna valuta in denar se razlikujeta kot noč in dan!

Veste kaj je denar? Ob tem vprašanju danes večina najprej pomisli na bankovce in kovance, ki nam predstavljajo "denar", ker so dokaj likvidni. To pomeni, da so vedno dostopni in jih je mogoče kadarkoli uporabiti za plačilo. Čeprav bankovci in kovanci to vlogo prav dobro opravljajo pa to še vedno ni denar ampak le denarna valuta! Denar namreč razumemo kot posebno dobrino, ki pa mora nastopati v treh pomembnih vlogah: kot menjalno sredstvo, obračunska enota in hranilec vrednosti. Kot menjalno sredstvo se denarna valuta obnese saj z njo skladnost potreb, ki je bila v času naturalnega denarja pogoj za sklenitev menjave ni več potrebna. Tudi v vlogi obračunske enote se denarna valuta dobro obnese, ker so različne cene blaga, storitev in dobrin lahko izražene v enotni obračunski enoti. Zaradi nje je veliko preprostejše tudi trgovanje. Vendar pa je za uspešnost trgovanja potrebna tudi stabilnost denarne valute. V tej vlogi pa se denarna valuta nikoli v zgodovini ni izkazala saj nikoli ni bila dober hranilec vrednosti! Še več, prej je bila podobna zelo zrelemu paradižniku, ki nikakor ne more dolgo ohranjati svoje svežine. Če vzamemo primer ameriškega dolarja lahko ugotovimo, da se je njegova kupna moč od ustanovitve Ameriške centralne banke (1913), katere naloga je bila skrb za stabilnost denarne valute, zmanjšala za dobrih 95 odstotkov. Če ob tem vemo, da je bila povprečna življenjska doba svetovnih rezervnih valut okoli 100 let nas lahko že postane pošteno strah. Še posebej zato, ker do sedaj ni bilo izjem. Tako se je zgodilo s portugalsko denarno valuto v 15. stoletju, s špansko denarno valuto v 16. stoletju, z nizozemsko denarno valuto v 17. stoletju, s francosko denarno valuto v 18. stoletju in tudi z angleškim funtom v začetku 20. stoletja. Sedaj je na vrsti ameriški dolar. In o tem voditelji, gospodarsko hitro razvijajočih se držav, že nekaj časa resno razmišljajo. Sredi meseca julija leta 2009 je tako takratni ruski predsednik Medvedev, na srečanju osmih najbolj velikih gospodarstev v Londonu, predlagal novo svetovno valuto, ki naj bi nadomestila ameriški dolar. Pred kratkim pa so se predstavniki Kitajske, Rusije, Indije, Turčije, Brazilije, Venezuele in držav proizvajalk nafte dogovorili, da bodo medsebojne posle in finančne investicije opravljali kar v lastnih valutah in ne več s pomočjo ameriških dolarjev. Kitajska hkrati zmanjšuje tudi tisti del svojih deviznih rezerv, ki jih ima v denarnih valutah ter jih preusmerja v strateške nakupe bank in realnega premoženja, kot so recimo perspektivna podjetja, rudniki surovin, strateške kovine, redke zemlje in plemenite kovine. Kitajci očitno dobro poznajo izvor besede denar (money), ki v dobesednem prevodu izhaja iz besede »silver« (srebro) in se uporablja v 51. državah! Pravi, realni denar torej predstavlja in udejanja srebro, denarna valuta je zgolj obljuba izdajatelja in predstavlja dolg! Česa imate več, dolga ali srebra?

Bili so časi zaupanja... ostalo je le še upanje

Bili so časi, ko so se finančne transakcije in določeni gospodarski posli sklepali brez dolgih in zapletenih papirnatih zaobljub, ki se jim danes reče pogodba. Vse se je odvijalo na podlagi medsebojnega zaupanja, ki pa seveda ni nastalo čez noč ampak je bil produkt dolgotrajnega procesa medsebojnega spoznavanja. Z vedno večjim hlastanjem po bogastvu pa sta se sestavna dela poslovneg zaupanja (etika, spoštovanje) izgubila in zaupanje je pridobilo negativen predznak. Postalo je nezaupanje, ki danes obremenjuje že skoraj vsakogar. To se pozna tako v medsebojnih odnosih, v politiki in tudi v poslovnem svetu. Prav pri slednjem se v zadnjem času to še posebno kaže v odnosu do skupne evro valute. Da nezaupanje ni povsem iz trte izvito priča podatek, da je evro od svoje ustanovitve (januar 1999) pa do danes na svoji kupni moči izgubil že skoraj 75%. Ja, v zadnjem času sta tudi finančna kriza in težave Grčije nekaj pripomogli k temu. Ostaja pa dejstvo, da je denarni sistem zgrajen tako, da vsaka denarna valuta od svojega rojstva naprej, dolgoročno izgublja na svoji kupni moči. K tej politiki se je zavezal tudi svet Evropske centralne banke, ki si je za enega izmed ciljev izbral srednjeročno ohranjati stopnjo inflacije pod dvema odstotkoma, vendar blizu te meje. Vse lepo in prav, vendar pa obstaja tudi druga, realna inflacija, ki je ponavadi precej višja od statistične. In ta se trenutno deloma odraža tudi v rasti plemenitih kovin. Menim, da politiki težav z evrom s finančno injekcijo Grčiji v višini 110 milijard evrov verjetno ne bodo uspeli rešiti. In to preprosto zaradi pomanjkanja treh onovnih dejavnikov: etike, spoštovanja in zaupanja. Etike in spoštovanja primanjkuje predvsem Grčiji, ki je v evropsko monetarno druščino vstopila z veliko lažjo in prikrivanjem, sedaj pa zaradi nespoštovanja do ostalih evropskih narodov ne izstopi iz te druščine in uredi svojih financ, kar bi bilo verjetno najbolje tako zanje kot za vse ostale. Kar pa je še veliko hujše, vsem državljanom evropske monetarne unije vse bolj očitno primanjkuje zaupanja v skupno valuto. In, ker je vsaka denarna valuta trdno le toliko kot je trdno zaupanje v njo, se nam v prihodnje ne obeta nič dobrega. Še več, zaupanja ni niti v večino ostalih denarnih valut, kar se lepo kaže v rasti plemenitih kovin v posameznih svetovnih valutah. Izgubljeno zaupanje pa je nekaj, kar se zelo težko povrne zato menim, da si politiki s finančno pomočjo Grčiji le kupujejo čas (tri leta) do trenutka, ko bo potrebno resnici pogledati v oči. A v današnji situaciji beg in zanikanje nikakor nista dobri rešitvi. Lahko namreč še tako bežimo, a naraščajočim dolgovom ne bomo uspeli ubežati. Vse račune je enkrat pač potrebno poravnati.